Midva pa sva se dejansko začela sprehajati po zelo dolgem času. Ko sem jo dobil, je to šlo samo naravnost, za sledjo za srno. Potem je bila epizoda, ko je doživela slabo izkušnjo pred blokom in sploh ni želela 5 m stran od bajte.

Pa vso tisto podkupovanje s priboljški, pa skoz gledat naokoli, kje so psi.

In zdaj, ko se znava sproti sproščat in umirit, imava kar po uro in pol dolge sprehode, pa ni kilometrov sploh veliko. Tam sediva in gledava na sončku. In to zdaj hodiva v vse smeri. To je tisto najlepše, ko se zjutraj zbudiš, greš na sprehod in si šele ob 9 nazaj doma To je tista največja zmaga.
Tudi v splošnem se res lepo vidi, kako se oba umirjava, še bolj jaz kot ona v tem tečaju :). Tako da res hvala Petra za vse.
Ko sem jo dobil, sem z njo začel hoditi na te klasične obedience treninge. A ona je bila po vsakem samo še bolj živčna. Meni pa to ni bilo domače. Bolj mi je bilo to domače, kar se mi zdaj pogovarjamo. In ugotavljam, da je to za mojo psičko prava pot.

Čeprav sem pred tem tečajem delala s pozitivnimi pristopi, se je moj pes toliko bal okolice in vsega, da nisva mogla priti do tega odprtega odnosa, kjer bi lahko delala s pohvalo.

Ogromno sem se naučila. Drugačnega pristopa. Bolj prijaznega. Predvsem do psa bolj prijaznega. Sem zelo zadovoljna, da sem se za tole odločila.

Začela sem videti luč na koncu tunela. Ko sem se pridružila tej skupini sem bila res čist na psu. Dobesedno. Bila sem totalno apatična. Ker sem mislila, da sem poskusila vse kar obstaja.

Pa da popolnoma nič ne deluje, oz. da je vse samo slabše. Zelo sem bila vpeta v psa. Samo to je bilo. Nekako sem mislila, da moram jaz to težavo razrešiti. Ves čas sem se posvečala samo njemu in nič ni delovalo.
Najpomembnejša stvar je, da je bolj miren. Doma je bolj miren. Spi. Ne hodi ves čas za nami, je tudi zadovoljen sam s sabo. Doma je res velika razlika.
Zunaj pa tudi. Prej ni imel nobenega stika z nobenim psom. Zdaj ima enega prijatelja. Z drugimi psi pa tako. Skušam imeti razdaljo, če pa ne gre, pa se zmoreva s to situacijo soočit. Se tudi s kakim že povoha. Njegova drža je že čist drugačna.
Pri nas je 100 % vse drugačno. Jaz sem Ful sem hvaležna za to skupino, zate Petra, za te nasvete, da pač sploh imam uvid v neko drugo dimenzijo. Če ne bi bila v tej skupini ali pa če ne bi bila toliko na psu, da bi se pridružila, bi se mi zdele vse te stvari veliko preveč abstraktne – neotipljive, tako da sem se zdaj prepričala v nasprotno.

Ko je Tara prišla k nam, se je vsega bala, tako ljudi kot psov. Vedla se je kot divja mačka, se je bolj plazila kot hodila in vseskozi oprezala. Premikala se je samo ponoči. Podnevi pa je spala v klopčič zvita, brez izraza. Ven sploh ni hotela. Napol sem jo nosila ven, vendar ni bila nikoli sproščena. Počutila sem se zelo nemočno, nisem vedela kako pristopiti.

Po vpisu v tvoj program, Petra, se je začelo spreminjati z eno besedo Vse. Najbolj presenetljivo je bilo najino povezovanje s pomočjo Umirjanja. Čista čarovnija. Presrečna sem bila, ko je začela iskati stik z menoj. To je trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabila.
Vsakemu, ki se odloča za delo s teboj, Petra, bi rekla, da naj ne izgublja časa z drugimi “klasičnimi” pasjimi šolami in da naj se čim prej vključi v tvoje programe.
Najbolj dragoceno je spoznanje, da delam na sebi. Da delam v svojem tempu. Kratko in slatko. Da o znanju, ki ga daješ tako strastno in zagnano, sploh ni besed. Nisem še spoznala osebe, ki bi tako predano podajala znanje. Oborožila si me z orodji, ki mi pomagajo ostati mirno v vseh situacijah.
Presrečna sem, da sem te spoznala. Tako mislečih ljudi, s toliko znanja, ki ga prenašaš v prakso, kot to delaš ti, enostavno ni.

V vseh mojih 30 letih odkar imam pse, še nisem doživela, da bi nekdo delal toliko na odnosu s psom, kot se učim s tabo.
Na svoji poti sem srečala 5 pasjih inštruktorjev, kamor sem hodila s psi, a vedno je nekaj manjkalo. Nikoli nisem dobila to, kar sem iskala. Petra, hvala za tole – saj vem, da se že ponavljam, ampak tole so res močne vsebine, ki zdravijo.

Kot da je z mene padla vsa teža zadnjega leta, ki sva ga predvsem midve z Nalo dali čez. Ne, ne mislim jamrati, moram pa vse to nekam zapisati, da ne pozabim, kako je bilo.
Kako mi je lepo, ko sva naši malčici pokazali, da je svet tudi varen, lep, zabaven, poln zanimivih stvari. Da sva uspeli, da pride k nam in se pocarta – da me ni več strah, da ko se je dotaknem, da me bo napadla. Danes so sodelavke v službi ugotovile, kako sem sproščena in razbremenjena. Draga Petra, HVALA HVALA HVALA.

Koliko lažje bi jim bilo življenje, če bi te ljudje našli takoj ob posvojitvi psa.