Pogruntal jo je, zato jo zafrkava! Konj mora vedeti, kdo je alfa! Razvajen je!… in še in še komentarjev slišim skoraj vsakič, ko se pogovarjamo o živalih, ki imajo raznorazne vedenjske “težave” – od strahov, agresivnega vedenja (ki je v večini primerov posledica strahu, tudi fizične bolečine), ločitvenih stisk, uničevanja, neprenehnega lajanja, cviljenja …
Večina ljudi je mnenja, da je treba živali “brez milosti” postaviti meje, če ne nas bo “nadvladala” in smo, po domače povedano, opleli.Welcome to your blog post. Use this space to connect with your readers and potential customers in a way that’s current and interesting. Think of it as an ongoing conversation where you can share updates about business, trends, news, and more.
Pa je res tako?
Če na te težave, s katerimi se soočajo naše živali in posledično mi z njimi, gledamo na način, da so razvajene, da “so nas pogruntale”, da so lene, da nas pač malo zajebavajo …, potem ima res smisel, da pomislimo na to, da bi žival kaznovali (fizično, s “kričanjem”, uporabo raznoraznih pripomočkov …) in tako v kali (ali pa tudi ne) zatrli to neprimerno vedenje, da ne bo še huje.
Kaj pa če v takih trenutkih živali RESNIČNO PRISLUHNEMO? Prisluhnemo, kaj nam s svojim (“neprimernim”) vedenjem “govori”? Na njihovo neprimerno vedenje pa začnemo gledati kot na STISKO, ki jo konj, pes, mačka, pujs … doživlja. Potem lahko pričenjamo razumeti, kaj se z živaljo v teh trenutkih resnično dogaja in kaj dejansko potrebuje, da svoje stiske (še bolj) ne potlači, ampak jo dejansko razreši (v situaciji NAJDE MIR).
Šele takrat bomo v takih situacijah začeli razmišljati in delovati drugače. <3 Če bomo spremenili perspektivo in na živali pogledali kot na bitja, ki s človekom ŽELIJO sodelovati, ampak velikokrat ne razumejo, kaj od njih želimo, velikokrat nekaj fizično ne zmorejo ali pa se soočajo z raznoraznimi nerazrešenimi travmami ali fizičnimi bolečinami.
Naše živali v nekaterih situacijah NISO ZMOŽNE reagirati drugače, kot pač v tistem trenutku reagirajo. Ker jim do tega trenutka še noben ni pokazal / jih naučil, da je lahko v isti situaciji drugače – MIRNO. Ljudje v njihovem obnašanju vidimo izsiljevanje, neposlušnost …
Ne “slišimo” pa potrebe po tem, da ima žival v takih trenutkih ob sebi mirno, stabilno osebo, ki ji pomaga, da se umiri (v sebi najde mir) – s tem pa dobi dragoceno izkušnjo, kako se lahko v določeni situaciji umiri tudi sama.
Če živalim resnično ljubeče prisluhnemo in ko so nemirne (neprimerno vedenje v naših očeh) razumemo, da to ni izsiljevanje, izkoriščanje, ampak da doživljajo neko notranjo stisko (mogoče nepredelano travmo …), bomo za njih lažje ustvarili miren in varen prostor – bomo za njih prisotni, ljubeči in umirjeni. Ni enostavno, saj se moramo biti sposobni v takih trenutkih sami umiriti in biti za žival resnično prisotni. Ne gre za ignoriranje njihovega vedenja, gre za to, da žival v tistem trenutku sprejmemo točno takšno kot je in ji dovolimo, da izrazi vse svoje občutke. Ob tem seveda vedno poskrbimo za varnost obeh! S tem ko smo zanjo resnično mirni, okoli nas ustvarimo mirno okolje. Žival to začuti in mir začne prehajati vanjo. V takem odnosu dobiva nove izkušnje – izkušnje miru v prej stresni situaciji – in te izkušnje se zapišejo v možgane, v telo. Ko je teh zapisov / prepisov dovolj, začne prej stresno situacijo dojemati popolnoma drugače – z mirom v srcu. Vse to dokazujejo tudi najnovejše raziskave možganov, živčnega sistema, stresnih odzivov, travm …Največji dokaz pa je seveda takrat, ko sami (mi in naša žival) začutimo notranji mir, uglašenost in ljubečo povezanost. <3Ustvari mir v sebi in živali se ti bodo pridružile <3Kako? Kontaktiraj me na e-mail: info@prisluhnitizivalim.comObjem*Petra
Vsebina spletnega mesta je avtorsko delo in jo ni dovoljeno kopirati brez soglasja. Dovoljeno je deliti v izobraževalne (in ne komercialne) namene, vendar je pri tem obvezno navesti vir in avtorstvo dela.
