To je zdaj vprašanje. K temu zapisu me je spodbudila objava na FB, ki je govorila o tem, da avtorica tega zapisa vedno pogosteje videva pse, ki jih njihovi skrbniki sprehajajo z raznoraznimi pripomočki za “kontrolo vedenja”.

Večina želi hitre, instant rešitve težav, ki jih s svojim neželenih vedenjem povzročajo psi. Res razumem, kako težko je biti v situaciji, kjer se ti življenje obrne na glavo. Življenje, kjer na enkrat čutiš, da celo svoje življenje prilagajaš samo še psu.

S svojimi vedenji te spravlja v stisko. Res ni fajn.

In potem ti pred oči pride oglas, ki romantično opisuje, kako bo ta in ta pripomoček skoraj čudežno odpravil nekatere težave, s katerimi se soočata ti in tvoj pes. Morda cela družina.

Moja želja je, da samo malo pomislimo. In se poskusimo postaviti v čevlje našega psa.

Morda je reaktiven. Npr. na druge pse. Ali, še večji izziv, na mačke. Ali na karkoli drugega.

Torej poskusimo se spomniti neke situacije, ki je iztirila oz. preplavila nas. Ko smo padli ven. Se razjezili. Se prestrašili in zbežali, morda smo šli v boj. Ali smo kar zamrznili v trenutku.

A bi takrat res potrebovali, da pride nekdo, nas pripne s povodcem na najbolj občutljiva mesta in nas tako žene v tisto situacijo? Torej v situacijo, v kateri ne zmoremo ostati mirni – najverjetneje zaradi izkušenj, ki jih celo življenje nabiramo. V situacijo, kjer postanemo jezni, začutimo strah, tesnobo … kjer nas preplavljajo tisti neprijetni občutki?

Če se v tisti situaciji drznemo izraziti, nas pač povleče s tem povodcem in nas zaboli, nam je neprijetno. Seveda, da bomo utihnili in se vdali in sledili, da se ta bolečina ne bi ponovila. Seveda mora biti ta neprijetnost večja, kot je neprijetnost “tam zunaj” in tisti, ki nas vodi, je “zmagal”. Hitro bomo postali poslušni in sodelujoči. Da se izognemo novi bolečini.

In juhu, če to neprijetnost, ki se zgodi s potegom povodca potem še povežemo s situacijo, ki nam je že itak neprijetna – potem pa je “zmaga” popolna. Potem šele zasovražimo to situacijo (psa, mačko …). A tisti, ki nas vodi na tem povodcu, privezanem na boleča mesta, vidi le to, da smo “lepo vzgojeni”.

Pa smo res lepo vzgojeni? Ali bi bilo bolje reči temu, da smo zlomljeni? Jaz bi rekla da ja.

A smo SREČNI? Jaz bi rekla, da nismo.

A smo s situacijo, ki nam je pred tem povzročala stisko, našli globok mir? Bom kar jasna – nismo. Smo samo globoko potlačili naše impulze.

A ti impulzi ostajajo. Ti impulzi so kot tempirana bomba, ki se lahko v določenih situacijah aktivira.

Moja misija je, da med ljudi širim razumevanje, kaj se s psom v takih trenutkih (ko izraža “problematično” vedenje) res dogaja.
Kje so vzroki. Da res v globino razumemo psa.

In ko ga bomo v globino razumeli, bomo mu lahko dali (Zaprimo oči in poskusimo res začutiti, kaj potrebujemo v takih trenutkih.), kar potrebuje, da svoja neželena vedenja odpravi. Ne zato, ker jih ne sme izražati. Ampak, ker je s situacijami, ki so ga spravljale v stisko, našel MIR. Ker se v njih počuti varno in sproščeno.

Ne ker mora, ampak ker sam tako želi, čuti …

Ker smo sami dobro. In ker smo taki z njim najprej zgradili globok zaupen odnos. Odnos, ki prinaša v psa občutek varnosti (prva čakra ). Temelj.

In preko tega zgrajenega odnosa smo pomagali psu, da razteza svojo čustveno kapaciteto – sposobnost, da ostaja sproščen v več in več situacijah. S tem raste njegova samozavest. Raste zaupanje v življenje. In skupaj premikata meje, kjer se strahovi in jeza spremenijo v sproščenost in srečo. Kjer rasteta OBA. Počasi, v vajinem tempu.

Prosim, ne iščimo bližnjic z pripomočki, ki jih samo utišajo. Ker to niso bližnjice. So samo prividi uspeha, ki to v resnici ni.

Naj bo vajin izziv vajina priložnost za SKUPNO RAST 
(in ne priložnost, da samo še bolj ranita drug drugega.)

Z ljubeznijo,
Petra